Rimljani so bili znani po svoji arhitekturi, ki je z grškimi tradicijami združena v “klasično arhitekturo”.

Zaradi kompleksnosti pisnega aritmetičnega računanja z uporabo rimskih števil so Rimljani navadno računali s pomočjo abaka – tablica na kateri so vzporedne črte predstavljale enice, desetice in stotice … Na vsako črto je bilo treba položiti toliko žetonov kolikor elementov je imelo število, ki so ga hoteli ponazoriti.

S takšnim preprostim seštevanjem so lahko natančno izračunali količino potrebnega  
materiala (število kamnitih blokov, desk, opek, strešnikov, ipd.), orodja ali delavcev. 

Pri gradnji iz masivnega kamna so graditelji enostavno izračunali potrebno število kamnitih blokov. Pri gradnji z betonom pa so morali izračunati volumen konstrukcije, glede na razmerja, potrebno količino apna, pucolanov ter lomljenca. 

Takšen način izračuna je potreboval merske enote za prostornino oz. dolžino. Rimljani so najpogosteje uporabljali rimski čevelj (pedes), ki so ga razdelili na 12 unč (oncia) ali na 16 palcev (digiti). Dolžina rimskega čevlja se je nekoliko razlikovala od kraja do kraja, vendar je navadno merila okoli 29,6 cm, kar je nekoliko manj od modernega čevlja (30,48 cm). 

Ogrevanje so pridobivali s toploto iz bližnjega ognjišča ali s tlemi dvignjenimi s stebri.

Hiše so bile iz kamna ali opeke in imele so poševne strehe.