Obdobje po 6. stol.

LEONARDO FIBONACCI

Leonardo Fibonacci je italijanski matematik, živeč v 12. stoletju. Znan je po Fibonaccijevem zaporedju, Fibonaccijevih številih in kongurencah. 

Fibonaccijev matematični uspeh temelji na spoznanju, da je aritmetika s hindujsko-arabskimi številkami veliko lažja kot aritmetika z rimskimi številkami. Rezultat tega spoznanja je tudi njegovo potovanje po arabskem svetu, kjer se je učil od najbolj eminentnih arabskih matematikov.  

Leonardovi učitelji so bili Perzijci, Hindujci in Arabci, zaradi česar je najverjetneje v svojih delih ponovno uvedel stare grške ideje (kot na primer diofantske enačbe). 

Leonardova dela pokrivajo širok spekter del, kot so novi izreki v geometriji, metode za konstrukcijo, pretvarjanje egipčanskih izdelkov, iracionalna števil, Kitajski izrek o ostankih, Pitagorejske trojice ter zaporedja in vrste.  

Verjetno najbolj znan je po FIBONACCIJEVEM ZAPOREDJU: 1,1,2,3,5,8,13,21…1,1,2,3,5,8,13,21…, ki ga z rekurzivno formulo zapišemo f(n)=f(n−1)+f(n−2)f(n)=f(n−1)+f(n−2) (vsak člen zaporedja je torej seštevek prejšnjih dveh členov), f(n)f(n) pa so tako imenovana Fibonaccijeva števila. 

Fibonacci je bil prvi matematik, ki je za ulomke uporabljal zapis a/b, v Evropo pa je prinesel tudi oznako za število 0. 

Fibonaccijevo zaporedje je sestavljeno iz Fibonaccijevih števil. Fibonacci je je zaporedje prvič zapisal, ko je opazoval rast števila zajcev. 

Viri slik: